Napotki skupinam

Tukaj je nekaj napotkov in priporočil regijskim skupinam za samopomoč:


SKUPINA ZA SAMOPOMOČ

Skupino za samopomoč bi lahko opredelili kot ”zdravljenje ljudi z ljudmi”. Je skupina, v kateri se zberejo ljudje zaradi skupne stiske ali potrebe in deluje kot demokratična ali prijateljska skupnost na temelju vzgiba samopomoči. Njena značilnost je bolj ali manj spontana samoorganizacija.
Skupina deluje pod l a i č n i m vodenjem, njen glavni namen pa je  r e d n o  s e s t a j a n j e  zaradi medsebojne podpore. Za začetek delovanja skupine si moramo zagotoviti sodelovanje vsaj še dveh sotrpinov s podobnimi problemi in opredeliti čas, kraj in namen sestankov. Nujno si moramo tudi zagotoviti dogovor, da člani skupine ne bodo izven skupine z nikomer razpravljali  o zaupnih vsebinah, o katerih se bomo pogovarjali!
Skupine so lahko odprtega tipa (ko je možen vstop novih članov kadarkoli, brez omejitev) ali zaprtega tipa (ko postavimo določene meje za vstop, npr. časovne). Prednost zaprtih skupin je lažje vzdrževanje zaupnosti in večja povezanost članov. Prednost skupin odprtega tipa pa je stalen priliv novih članov, ki vnesejo svežino in novo dinamiko. Možen je tudi polodprti tip, kjer novi člani zapolnijo mesta, ki se sprostijo, kadar kdo odide.
Skupina lahko obsega različno število članov in se sestaja 1x mesečno ali po dogovoru. Mala skupina šteje od enega para do osem članov, srednja od devet do osemnajst članov, velika skupina pa od devetnajst do dvaintrideset članov.


NEKAJ SPLOŠNIH ZNAČILNOSTI SKUPINE

Skupina je :

  • določeno število ljudi ( ”deset nas je” ),
  • ki doživljajo medsebojno pripadnost, oziroma so med seboj povezani s skupinsko zavestjo (”naša skupina”, lastno ime skupine),
  • vsi neposredno med seboj komunicirajo (”iz obraza v obraz”, jaz-ti odnos),
  • tvorijo sorazmerno trajno oz. kontinuirano celoto (”torkova skupina”, ime skupine),
  • imajo določene cilje, vrednote in norme (”vemo, kaj hočemo in kako to doseči”) in
  • temu primerne dejavnosti, ki sestavljajo delovni program skupine (”vse to počnemo”), ter
  • lastno strukturo vlog in položajev, ki izhajajo iz tega (”za vsakega vemo, kaj potrebuje in kaj zmore dati”) .

Skupina nikoli ni le vsota posameznikov, temveč je ”živ organizem”, kjer vsak posameznik prispeva v dinamiko odnosov svojo duševno energijo, tako da vstopa v  odnose z drugimi. Dogajanje v skupini je vedno odvisno prav od vsakega posameznika!

V vsaki skupini delujejo združevalne oz. povezovalne težnje (vse, kar nas povezuje oz. v čemer smo si enotni: enake ali podobne potrebe, skupni interesi in cilji, podobne težave in problemi, skupne značilnosti, skupna prizadevanja, potreba po čustveni podpori …, torej vse, zaradi česar se počutimo ”enaki med enakimi”). Prav tako pa v vsaki skupini prej ali slej začnejo delovati tudi t.i. razdruževalne težnje (določena n a s p r o t j a, osebni interesi, konflikti, zaradi vsega, po čemer se člani razlikujemo: npr. osebnostne razlike, stališča, vrednote, navade in običaji, izobrazbene in starostne razlike, tekmovalnost nekaterih članov, merjenje moči, težnja po nadvladi nekaterih posameznikov in podobno). Posledica enih in drugih teženj je določena pozitivna ali negativna socialna klima v skupini. Prizadevati si moramo, da v skupini iščemo predvsem podobnosti in stične točke, ne razlik!


SOCIALNA KLIMA

Skupina je stabilna in oblikovana šele tedaj, ko se razvije v njej določena pozitivna socialna klima, to je pozitivno skupinsko občutje: občutek povezanosti članov v skupino; koliko jo čutijo kot celoto; koliko so solidarni med seboj (”vsi za enega, eden za vse”); kako privlačna se jim zdi; kolikšno odgovornost do nalog skupine čutijo; občutek odgovornosti za njen uspeh ali neuspeh; pozitivna čustvena povezanost članov med seboj.

O povezani skupini govorimo takrat, ko posamezni člani čutijo svojo skupino kot  p r i j e t n o  in zadovoljujoče okolje tudi zase. V skupini, ki je razvila visoko stopnjo povezanosti, člani uporabljajo za opisovanje skupine besedo ”mi” in ”naša” skupina, le redko pa ”jaz” in ”oni”. Če skupina usmeri svojo pozornost h krepitvi in večanju povezanosti, lahko pričakuje naslednje PREDNOSTI :

  1. Člani se bodo čutili bolj povezani s skupinskimi cilji in bodo raje in samoiniciativno prispevali k skupinskim dejavnostim.
  2. Med člani skupine se bo razvila večja strpnost. To sicer ne pomeni, da bodo vsi enako simpatični vsem ali vsi enako priljubljeni. Pričakujemo pa lahko, da bo med njimi dovolj strpnosti za različnosti in individualne potrebe posameznika.
  3. Lažje sprejemanje drugačnosti; razvila se bodo občutja skupinske pripadnosti in l o j a l n o s t i do vseh članov skupine.
  4. Članom bo prijetno, ker pripadajo takšni skupini, to pa bo povratno dvigovalo tudi njihovo  s a m o z a v e s t  kot individualnih članov, ki so pripomogli k skupinskemu uspehu. Skupina bo na ta način postala vir doživljanja v a r n o s t i, to pa bo pripomoglo k razvoju medsebojnega  z a u p a n j a.
  5. Ne smemo pričakovati, da bo takšna skupina povsem  b r e z  k o n f l i k t o v, saj so ti sestavni del vsakega skupinskega življenja. Če bo skupina bolj povezana, bo konflikte uspešneje reševala.
  6. Pričakujemo lahko, da bodo posamezni člani manj kršili dogovore in pravila, predvsem če so  s a m i  sodelovali pri postavitvi le-teh.
  7. Posamezniki z močno izraženo vodstveno vlogo in željo po nadvladi bodo v skupini, ki je medsebojno povezana, manj močni in vplivni.


NEKAJ PRIPOROčIL ZA USTVARJANJE SKUPINSKE PRIPADNOSTI (POZITIVNE SOCIALNE KLIME)

  1. Članom omogočiti, da se dobro SPOZNAJO MED SEBOJ.
  2. Preprečiti oblikovanje PODSKUPIN.
  3. Z različnimi aktivnostmi, ki usmerjajo k temu, da se vsi člani skupine čim bolje spoznajo med seboj, tako da imajo vsi priložnost delovati skupaj in si pridobiti izkušnje eden z drugim, lahko preprečimo oblikovanje podskupin, ki so lahko ovira pri oblikovanju homogene skupine. To seveda ne pomeni, da bi prepovedovali prijateljstva in njihovo sodelovanje, pomeni pa, da moramo dati vsem članom možnost dejavnega medsebojnega spoznavanja in sodelovanja.
  4. Oblikovati razmere, v katerih se bo skupina POČUTILA PRIJETNO.
    Razvijati različne a k t i v n o s t i, ob katerih se člani skupine prijetno počutijo.
    Nekaj idej (bolj za ilustracijo – tukaj pokažite skupine svojo iznajdljivost in izvirnost): npr. obravnava posebne teme ob pitju kave ali čaja; ura za šale; igranje družabnih socialnih iger; skupni sprehod; skupna telovadba; pogovor o prebranih knjigah; skupni ogled filma ali gledališke predstave; skupinski piknik; izlet … ipd.
  5. Zastaviti kak SKUPINSKI ”PROJEKT”, ki bo omogočil SODELOVANJE VSEH ČLANOV.
    Nekaj idej (velja enaka opomba kot pri tč.3): npr. postavitev mesečnega ”problema”; stenska tabla s fotografijami; tabla skupinskih smešnic; zvezek, v katerega lahko člani (ali pa drugi obiskovalci) zapisujejo različne misli o skupini, določene posebnosti skupine in njenih članov; skupinski moto, geslo ali ”zaščitni znak”; ”obredna” struktura sestankov; priprava skupne zakuske s svojci … in podobno.
  6. ZAPISOVATI dogajanje v skupini :
    Seznam rojstnih dnevov vseh članov in praznovanje le-teh; obletnice ustanovitve skupine in kakšnih drugih skupinskih uspehov; pisanje prispevkov za spletno stran ali objave na spletnem forumu; oblikovanje skupinskega ”biltena”; medsebojno sodelovanje z drugimi skupinami in z Društvom … ipd.
  7. Skupno oblikovati PRAVILA ”VEDENJA” oz. RAVNANJA, ki bodo omogočila razvoj takšne skupinske klime, da se bomo v njej vsi počutili  v a r n i  in  s p r e j e t i .


NEKAJ PRAVIL SKUPINSKIH SREČANJ (KAKO V NAŠI SKUPINI RAVNAMO DRUG Z DRUGIM)

  1. Srečanje začenjamo z dejavnostjo, ki nas vse spravi v dobro voljo.
  2. Izberemo nekoga, ki bo  z a p i s a l  sprejete sklepe.
  3. Nekdo mora biti določen za  v o d j o  sestanka (ni nujno, da je to vedno vodja skupine); skrbi naj za to, da pridemo vsi do besede!
  4. Upoštevamo osnove skupinskega komuniciranja: hkrati govori le ena oseba; z dvigom roke pokažemo, da bi želeli govoriti.
  5. Spoštujemo in upoštevamo ideje drug drugega in ne dovoljujemo ”nizkih udarcev”.
  6. Med seboj se pogovarjamo v prijateljskem in spoštljivem tonu. Nikogar ne ponižujemo .
  7. V skupini smo ”enaki med enakimi” in ne gledamo na nikakršne izobrazbene, statusne ali druge prednosti, ki jih ima kdo zunaj skupine!
  8. Če se ne strinjamo, se pogovorimo in poskušamo najti skupno rešitev.
  9. Morebitne spore skušamo videti kot situacije, v katerih lahko obe strani pridobita, kjer ni ”poražencev in zmagovalcev”.
  10. V skupini ne dovoljujemo ”igre moči” in morebitnih želja po nadvladi posameznikov.
  11. Prizadevamo si, da sodelujemo vsi, čeprav smo morda nesamozavestni ali negotovi, brez zadržkov povemo svoje ideje.
  12. Kadar govorimo o problemih, nikoli nikogar ne krivimo.
  13. Prizadevamo si, da skupina ni ”gnezdo” kritizerstva, tarnanja in toženja, temveč vzpodbudno okolje optimizma, pozitivne usmerjenosti in iskanja rešitev.
  14. V skupini ne krepimo zgolj občutja lokalne pripadnosti temveč tudi občutek pripadnosti skupnemu društvu!
  15. Člani skupine zunaj skupine z nikomer ne razpravljamo o stvareh, o katerih se pogovarjamo v skupini!


BODI TO, KAR SI !

Sleherni si želi, da bi bil v skupini sprejet in da bi ga drugi opazili. Če nas prezrejo, se čutimo nesprejete in potisnjene na rob. Obstajajo dobri in slabi načini, kako pri drugih vzbudimo pozornost, da nas opazijo .

DOBER način za pritegnitev pozornosti :
Znaš se dobro pogovarjati. Pripoveduješ zanimivo. Izražaš svoja mnenja. Znaš poslušati in spraševati. Znaš upoštevati mnenja drugih. Daješ pobude za prijetne aktivnosti. Se zanimaš za veliko aktivnosti. Si v nečem dober. Deluješ pozitivno. Drugi te zanimajo in jim daješ dober občutek. Znaš biti dober prijatelj. Drugim pomagaš ali se potegneš zanje. Znaš deliti. Znaš biti šaljiv. … ipd.

SLAB način za pritegnitev pozornosti :
Izstopaš z neprimernimi komentarji. Pretirano siliš v ospredje. Znaš biti žaljiv in ciničen. Imaš potrebo po nadvladi drugih. Rad ”pametuješ”. Zapadaš v konflikte in težave. Se “klovnsko” obnašaš. Se hvališ in bahaš. … ipd.


SODELOVATI

Za vsakega člana skupine, če se le želi dejavno vključiti v delo skupine, so pomembne nekatere veščine sodelovanja :

  • IZPOVEDATI SE (povedati o sebi)
  • ODLOČATI v skupini
  • UPOŠTEVATI MNENJA DRUGIH
  • PREDLAGATI in PREPRIČEVATI (namesto ukazovati)
  • POGAJATI SE
  • RAVNATI s SPORI in NESTRINJANJI
  • DELITI
  • POSLUŠATI in SPRAŠEVATI
  • SE ZANIMIVO POGOVARJATI


PREDSTAVITI SE – IZPOVED

Izkušnje kažejo, da se človek v stiski želi spontano ”odpreti” pred dobronamerno skupino ljudi, ki ji zaupa, in taka predstavitev nanj vpliva z d r a v i l n o. Bolne nas dela tudi to, kar skrivamo pred drugimi. Predstavitev (ali izpoved) je vedno prostovoljna! Nikogar se ne sme siliti v razgaljanje tistega, česar noče ali ne more povedati!
Vodja včasih napove predstavitev vnaprej, da se član(i) lahko pripravi(jo), spet drugič pa med potekom sestanka spontano zasluti, da ima nekdo hude težave, in ga pozove, naj si olajša dušo z izpovedjo. Pozval ga bo, naj spregovori o sebi, bodisi o poteku svojega življenja ali pa o trenutni stiski. Poslušalci bodo po predstavitvi povedali, kaj so občutili in kako so sami ravnali v podobnih situacijah. O tem bodo lahko doma pisali tudi utrinke, ki bodo za predstavljenega dragocena informacija, da bo lahko uvidel svoje zmote. Koristni pa bodo tudi za ostale, saj pri drugih ljudeh mnogo lažje vidimo rešitve problemov, ki jih imamo sami!
V skupini pa ne moremo vedno obravnavati vseh tem! Teme, ki jih posameznik ne želi javno izpostaviti, lahko obravnavamo individualno, na štiri oči. Pobudo da praviloma član sam.


ODLOČATI V SKUPINI

Kot člani skupine moramo mnogokrat prispevati k skupni odločitvi (npr. izbiri kraja za izlet, izbiri teme za skupinsko razpravo ipd). Eden izmed članov oblikuje svoj predlog in ga utemelji. Vsi ostali člani povedo, kaj si mislijo o tem predlogu, če se ne strinjajo, poiščemo novo idejo in se do nje opredelimo. Po tem principu nadaljujemo vse dotlej, dokler ne najdemo odločitve, s katero se lahko strinjajo vsi. Možno je seveda tudi pogajanje. Pomembno je, da svoje stališče povedo vsi člani skupine in ni dovolj, da se do ideje opredeli le eden ali dva člana. Če naša ideja ni bila sprejeta, tega ne smemo doživljati kot poraz ali zavrnitev!


MNENJA DRUGIH

Razgovor v skupini mora biti vedno usmerjen na to, da imajo vsi pravico povedati svoje ideje in misli, ne da bi jih pri tem kakorkoli ovirali. Otresti se moramo občutka, da so ene ideje ”dobre”, druge pa ”slabe”. Vsi imamo pravico misliti tako ali drugače!
Če naši sobesedniki čutijo, da spoštujemo njihovo mnenje, čeprav se razlikuje od našega, se ob nas počutijo prijetno in enakovredno. Počutijo se varne, saj vedo, da spoštujemo tudi njihovo drugačnost in čustva. Če spoštujemo in upoštevamo različnost mnenj, bodo v prihodnje tudi naši sogovorniki z enako mero dobrohotnosti sprejemali naša drugačna mnenja od njihovih. In ljudje, ki spoštujejo druge, so tudi sami deležni spoštovanja drugih! Prav ta lastnost omogoča tudi dobro sprejemanje skupinskih odločitev. Mnenj drugih ne bomo pobijali z izrazi nestrinjanja, ki omalovažujejo sobesednika (npr. ”To je neumno”, ”Le kako se lahko domisliš kaj takega”, ”Ne, to ne gre”, ”Ne strinjam se” … ipd.).


PREDLAGATI IN PREPRIČEVATI (namesto ukazovati)

Praviloma ljudje ne uživamo, če nam drugi določajo, kaj naj bi delali, ali nam celo ukazujejo in nas kritizirajo (to velja tudi za vodjo skupine). Če želimo druge pritegniti k sodelovanju ali jih navdušiti za naše ideje in želje, je najbolje, da svoje ideje strnemo v predloge in jih podpremo s čim boljšimi argumenti. Svoj predlog oblikujemo npr. v vprašalni obliki ( ”Kaj če bi ”, ”Kaj pa to ?”, ”Zakaj ne bi ”… ).


POGAJATI SE

Vključuje prizadevanje za tisto, kar si želimo, ob tem pa moramo prisluhniti tudi drugim. Ta pot se imenuje tudi ”dobiti-dobiti”, saj oba partnerja dobita vsaj del tistega, kar sta si želela.


RAVNATI s SPORI in NESTRINJANJI (KONFLIKTI V SKUPINI)

Občasno se prav vsi s čim ne strinjamo! Nestrinjanje je sestavni del skupinskega življenja in še ne pomeni konca prijateljstva in začetka sovražnih odnosov med ljudmi. V takih primerih sta oba partnerja prepričana, da imata prav. V nekaterih primerih nestrinjanja je mogoče najti rešitev, v drugih pa se je boljše umakniti in umiriti ter poiskati rešitev kasneje, ko se strasti poležejo.
Dobro je vedeti, da konflikti niso nujno znak slabih medsebojnih odnosov in so normalni sestavni del medčloveških odnosov na vseh relacijah. Najslabše je, če jih potlačimo in jih ne priznamo. Razlikovati moramo ”konstruktivne” od ”destruktivnih” konfliktov. Le destruktivni imajo škodljive posledice in lahko privedejo do motenj v funkcioniranju skupine ali ogrožajo njen obstoj (govorimo o konfliktni skupini ali celo o krizi skupine). O konstruktivnih konfliktih pa lahko govorimo tudi kot o vzpodbujevalcih razvoja skupine. Konflikti, kot posledica nezadovoljstva z obstoječim, lahko privedejo do pozitivnih sprememb v delovanju skupine. Skupina lahko pride do novih idej, dejavnosti, odnosov; tako postane konflikt dejavnik  r a z v o j a!
Seveda je pri razreševanju konfliktov potrebno upoštevati določena načela:

  • strpnost in upoštevanje obojestranskih interesov
  • sporazumno reševanje, brez enostranskega izsiljevanja ter ”nasilja”
  • brez ”zmagovalcev in poražencev”
  • priznavanje razumskih argumentov
  • odstranjevanje vzrokov, izvorov in ozadja nastalih konfliktov
  • nedotakljivost čustvene in osebne integritete udeleženih
  • izdelana ciljna strategija (realni cilji; etapno reševanje)


POSLUŠATI IN SPRAŠEVATI

Poslušanje ni tako zelo preprosta veščina, kot se morebiti zdi na prvi pogled. Ni namreč dovolj le natančno poslušati, slišano je treba tudi razumeti in to znati pokazati svojemu sobesedniku. S skrbnim poslušanjem in pozornostjo na to, kaj nam sogovorniki pripovedujejo in povedo, pokažemo svoje zanimanje zanje. Pozorno poslušanje torej ni samo tehnika pogovora, temveč je predvsem izraz našega zainteresiranega in aktivnega odnosa do osebe in njenega problema. Govorec mora začutiti, da mu sledimo z zanimanjem in notranjo prizadetostjo, da ga razumemo in da se aktivno, razumsko in čustveno vključujemo v reševanje njegovega problema. Pozorno in aktivno poslušanje izkazujemo tudi s svojim neverbalnim vedenjem: med govorom ga gledamo, mu prikimamo, aha, ja, razumem, se kdaj tudi nasmehnemo ipd.

Oseba, ki zna dobro poslušati, je sposobna tudi postavljati primerna vprašanja. Pomembno je, da govorca po nepotrebnem ne prekinjamo ali ne preskakujemo z ene teme pogovora na drugo. Vprašanja, ki bodo spremenila temo pogovora, smemo postavljati šele takrat, ko je tema že izčrpana. Na koncu sobesednikovega pripovedovanja  p o v z a m e m o  tisto, kar smo slišali in mu postavimo vprašanje, oprto na tisto, kar smo slišali .


BITI ZANIMIV SOGOVORNIK

Pomembna prvina socialnih odnosov je prav gotovo naša zanimivost za druge. Neprijetno se počutimo v družbi ljudi, ki ne znajo presoditi, katera tema je za sogovornike zanimiva, ki ne znajo  n e h a t i govoriti, ali pa takih, ki se pogovora sploh ne udeležijo in s tem sogovornika prisilijo k čezmerni aktivnosti.
Pomemben del prijetnega pogovora je to, da znamo zanimivo opisovati vsakdanje in preproste dogodke. Pripovedujemo le, če poslušalce tema naše ”zgodbe” res zanima. Po uvodu čim hitreje preidemo na bistvo teme in izpustimo podrobnosti, ki za zgodbo niso temeljnega pomena. S pogledom oči večkrat preverimo, ali poslušalca/e zgodba še zanima. če ga (jih) ne, jo na hitro končamo. Tudi ton glasu ne sme biti dolgočasen, temveč spreminjajoč se in zanimiv. Enako velja za mimiko, držo oziroma govorico telesa.
Nikoli se ne hvalimo ali si izmišljamo zgodb samo zato, da bi bili videti čim boljši in čim bolj duhoviti.
Veščina pogovora: če želimo spoznavati nove ljudi in navezovati z njimi nova prijateljstva, moramo biti tudi sposobni  z a č e t i  in  v o d i t i  pogovor. Nesposobnost pogovarjanja je velika pomanjkljivost, ki oži možnosti socialne prodornosti. Seveda pogovor nikakor ni  s a m o g o v o r. V njem sodelujeta dva (ali več) enakovredna (enakopravna) sogovornika, ki se morata v pogovoru dopolnjevati. Sobesednika ne smemo zaustavljati. Ne smemo kar naprej spraševati, raje pokomentiramo. Ko sogovornik neha govoriti, sem na vrsti jaz. Postavim vprašanje ali pa nadaljujem temo. Med sogovornikom in seboj poiščemo kakšno podobnost oziroma iščemo temo, ki je zanimiva za oba (oz. vse).


VZTRAJATI PRI SVOJEM; POSTAVITI SE ZASE ; ODGOVORITI NA ”IZZIVANJA”

Ljudje se v skupinah ne nahajamo samo v okoliščinah, ko moramo sodelovati z drugimi, temveč tudi v takšnih, ko se moramo postaviti  z a s e . Kadar nas nekdo izziva, se večinoma odzivamo na tri načine: agresivno, pasivno ali asertivno.
Agresiven odziv: povzdignemo glas, začnemo se prerekati, drug drugega žaliti, kričati, razbijati, brcati, udariti ipd. Pogosto menimo, da takrat, ko na izzivanje ne odgovorimo ”s silo”, v očeh drugih izgubimo status, smo videti nesposobni, neodločni, ”šleve”. Toda dejstvo je, da agresiven odgovor na izzivanje po navadi spor le še okrepi, situacijo poslabša, kar se skoraj vedno konča s spopadom, v katerem oba nasprotnika izgubita.
Pasiven odziv: zaradi plašnosti in nezaupanja vase dovolimo, da se drugi znašajo nad nami. Privolimo v marsikaj, česar si sploh ne želimo. Taki odzivi vodijo v izgubo zaupanja vase, pa tudi drugi ne zaupajo nekomu, ki dovoli, da se z njim dogaja karkoli (takšnim osebam v skupini pogosto pripišejo vlogo ”grešnega kozla” ).
Asertiven odgovor: na izzivanje namesto z napadalnostjo odgovorimo z odločnim, a umirjenim vedenjem! Lahko ga opišemo kot jasen poziv drugi strani, naj neha provocirati. Če to ne bo nič spremenilo izzivalčevega vedenja, je smiselno, da mirno odidemo s prizorišča (razumneži vedo, kdaj je treba oditi!) ali pa ignoriramo (spregledamo) neprijetno vedenje.

Kdo so ”izzivalci”?
Izzivalcev brez žrtev ni. Vedno si jih najdejo. Poiščejo jih tako, da iščejo ljudi, ki vzbujajo negotov videz, niso samozavestni in se ne znajo postaviti zase.
Nekaj razlogov, ki izzivalce ”silijo” v izzivanje: morda so ljubosumni na druge; izzivanje jim pomaga, da jih drugi opazijo; počutijo se manjvredne, z izzivanjem pa ta čustva prikrijejo; menijo, da s tem pridobivajo moč … in tako naprej.
Vedenjski vzorci izzivalcev so lahko različni: žaljivke ali zbadljivke; skušajo najti šibke točke drugih in jih razgaliti oz. ponižati; neupravičeno in nesramno izključujejo druge iz dejavnosti; se na žaljiv način šalijo, s čimer jih želijo spraviti iz ravnotežja; za podobno početje skušajo pridobiti tudi druge (pridružijo se jim običajno tisti, ki niso dovolj gotovi vase) in podobno.
Vsi se kdaj lahko znajdemo v situaciji, ko nas bo kdo žalil ali poskušal izzivati. Zato je pomembno, da smo na takšne situacije vnaprej pripravljeni.

Pomembna veščina je tudi, da znamo reči ”NE”: Samozavestno in hkrati nenasilno reči NE (in ne ”da” samo zato, da bi bili sprejeti). Ne smemo popuščati, da nas pregovorijo. Mirno reči, da tega ne bomo storili in kratko razložiti, zakaj ne. Mirno opozoriti na posledice. Ne “poučevati” ali o tem pridigati. Ostati prijazen, vendar odločen!


POSTATI MENTOR

Iz človekove stiske se lahko razvije dragocena sposobnost za pomoč sočloveku v stiski. Nekateri posamezniki bodo začutili željo, da bi ustanovili ali pomagali voditi skupino za samopomoč.

Pri svoji pomoči drugim moramo upoštevati nekatera načela:

  • Pomagati smem samo tistim, ki me za to prosijo, in do takšne mere, kot si pomoči želijo.
  • Dosledno se moram izogibati temu, da bi namesto drugih naredil nekaj, kar so sposobni storiti sami.
  • Ne smem pričakovati posebnega položaja ali pretirane hvaležnosti.
  • Ne smem in ne morem pomagati s “poučevanjem”, moraliziranjem, zapovedmi ali prepovedmi, ampak lahko samo posredujem svoje izkušnje. Ni prav, če sem užaljen, ker ostali še niso pripravljeni upoštevati mojega nasveta.
  • Verjeti moram v druge ljudi, da se bodo spremenili, ko bodo mogli; le tako lahko resnično pomagam.
  • Pri nudenju pomoči moram upoštevati svoje meje. Če od mene zahtevajo več, kot sem sposoben ali željan storiti, moram sobolnika napotiti k bolj izkušenemu strokovnjaku.
  • Izogibati se moram nevarnosti, da bi se videl v vlogi ”terapevta”, ter jasno ločevati med terapevtsko skupino in laično vodeno skupino za samopomoč!
  • Vsi, ki delamo z ljudmi, si moramo na nek način zagotoviti supervizijo, t.j. strokovno pomoč oz. ”nadzor” nad delom mentorja.
  • Svoje sposobnosti in izkušnje najbolje izkoristimo tako, da se učimo dajati pomoč v mentorskem delu z novinci.

Vodja skupine ni ”vodja” v pravem pomenu besede; njegova vloga je predvsem  o r g a n i z i r a n j e,  u s m e r j a n j e  in vodenje skupine, da doseže zastavljene c i l j e, ter osebna  o d g o v o r n o s t  za to.

Priporočilo: Bolniki iz skupine za samopomoč naj bi predvsem z drugimi ljudmi delili svojo izkušnjo zdravljenja, ne pa v neskončnost premlevali svoje bolečine iz preteklosti.