Društvo za fibromialgijo

    Če bi bila slikarka, bi narisala  tri slike, ki ponazarjajo moje življenje. Najprej kot zdrava kmečka deklica, vesela, da živim, ali kot mati, ki ponosno stopa po svoji poti in je vedno pripravljena na zahtevna, tudi težka opravila doma in v službi.

     Slika v nastajanju se barva v temnih, odbijajočih se odtenkih zavoljo skrbi, katere mi zadaja bolezen zadnjih 17 let.

   Moje težave so se začele z omoticami, glavoboli, močno trgajočimi bolečinami v mišicah  po vsem telesu. In ta nenehna utrujenost!  Vzrok?  Izpostavljenost kemikalijam na delovnem mestu in posledično zastrupitev krvi. Slaba prognoza pri 32-ih letih!  Brez terapije.  Priporočljivo gibanje na svežem zraku in zamenjava delovnega mesta.  Odsvetovanje nosečnosti!

   Skozi leta so se zdravstvene težave še stopnjevale ter me privedle do agonije, iz katere ni videti konca. Noči, kljub jemanju tablet, ne prinašajo tako željenega in potrebnega počitka.  Prebujam se v bolečinah, ki mi krčijo telo. Pride nov dan, ki se že po 4-urnem delovnem času vleče in spremljajo ga: slaba koncentracija, slabosti, prebavne motnje, težave s spominom, govorne blokade,  v zimskem času tudi preobčutljivost na mraz.
Skratka, imam sesut imunski sistem. Ne vem, ali je bil to vzrok bolezni, katere diagnozo so mi postavili pred 5-imi leti in se imenuje fibromialgija?
Od takrat dalje se bolj posvečam sebi. Hodim na sprehode v naravo, telovadim, se ukvarjam s hobiji ... 10-dnevna terapija 1x letno mi malo olajša bolečine.
Včasih (dan ali dva) mi celo odleže in takrat sem neizmerno vesela in kar presenečena. Kot da prejemam nagrado za po mesec trajajočih bolečin in brezupa! Dobim priložnost in jo želim izkoristiti ter postoriti, kar največ lahko, čeprav sem ponavadi že naslednji dan spet vsa v bolečinah.
   Utrujena in žalostna. In depresivna, da, ker mi bolezen, ki je kronična,  žal samo jemlje, saj lahko trdim, da mi tudi (zdaj že bivši) mož ni znal, niti se ni poskusil potruditi prisluhniti mi. Moje "večno jamranje" ga je v zakonu utesnjevalo, zato si je zaželel prostost.

   Upajoča zrem v prihodnost, saj sem v zadnjih letih spoznala kar nekaj sotrpinov, s katerimi si delimo izkušnje, si pomagamo, da pod težo vseh tegob ne  omagamo.

Marija R.