Fibromialgija

Leto objave 2020:

ALI POZNAMO SINDROM FIBROMIALGIJE (možost povečave in s klikom naprej)


Leto objave 2004:

Sindrom fibromialgije (FM) je obolenje, ki je simptomatsko (verjetno pa tudi vzročno) zelo podobno bolezni SKU (sindromu kronične utrujenosti), zato ju celo strokovnjaki včasih težko ločujejo. Lahko pa se pri bolniku pojavljata obe obolenji hkrati.

Fibromialgija je opredeljena kot kronični mišično-skeletni sindrom, za katerega je značilna prisotnost nepojasnjene, široko razprostranjene bolečine ali zbadanja (ki se pogosto začne pojavljati najprej na vratu ali ramenih, kasneje pa postane bolj splošna), nenehna utrujenost, splošna jutranja otrdelost, spanec, ki ne odpočije, in številne boleče točke v mišicah. Bolniki navadno občutijo, da “jih vse boli” in težko omejijo boleče mesto.


Najpogostejši ZNAKI fibromialgije so:

  • bolečine v mišicah in sklepih
  • utrujenost in pomanjkanje energije (zlasti zjutraj in proti večeru)
  • jutranja otrdelost
  • boleče točke v mišicah (na hrbtu: mesto, kjer se stikata vrat in glava, zgornja linija ramen, proti prsni hrbtenici, v ledveno-križni hrbtenici, nad ritnico in tik pod ritnico; na sprednji strani telesa: vrat, tik nad notranjim robom ključnice, nekoliko bolj navzven, približno štiri prste nižje od prejšnje točke, dlančna stran podlahti in notranja stran kolena. Te točke niso pri vseh bolnikih povsem fiksne.) Bolečina mora biti stalna in se mora pojavljati vsaj tri mesece.
  • težave s spanjem (rahel spanec, pogosto prebujanje, nespečnost)
  • glavobol
  • motnje spomina in koncentracije
  • depresija in/ali tesnoba
  • pogost občutek oteklosti v rokah in nogah
  • vzdraženost trebušnih organov (bolečine v trebuhu, zaprtost ali driske)
  • težave s sečili (večkratna potreba po uriniranju, pekoče uriniranje)
  • suha usta, nos in oči
  • dismenoreja
  • občutljivost na mraz
  • nemirne noge
  • netipična občutljivost v rokah ali nogah
  • nekateri drugi znaki

Beseda sindrom pomeni skupek znakov in simptomov, značilnih za posamezno bolezen.


Vzroki bolezni

Fibromialgija še ni povsem pojasnjeno stanje. Čeprav so bolezen opisovali že pred pribl. 150 leti (pod različnimi drugimi imeni), ji medicina posveča večjo pozornost šele zadnjih dvajset let. V preteklosti so jo neredko obravnavali kot “duševno” motnjo (češ da je obolenje samo v bolnikovi “glavi” in se zgolj “počuti” bolnega …). Šele v začetku 90-tih let prejšnjega stoletja je Svetovna zdravstvena organizacija fibromialgijo uradno priznala kot sindrom in jo uvrstila med “prava” obolenja. Raziskovalci so dokazali, da FM ni duševno obolenje, čeprav je pri bolnikih neredko opaziti tudi simptome, kot sta depresija in anksioznost.

Vzroki obolenja še niso povsem jasni, obstaja več teorij, ki pripisujejo vzroke različnim dejavnikom: hormonskim (obolenje se zelo pogosto pojavlja pri ženskah pred in po menopavzi), infekcijskim agensom, čustvenim in/ali telesnim stresom, pomanjkljivi telesni aktivnosti, kemičnim spremembam v delovanju možganov (zmanjšana raven serotonina) … Čeprav bolečine nastajajo predvsem v mišicah, pa ne izvirajo iz sklepnega ali mišičnega vnetja. Večina novejših raziskav je pokazala, da se vzrok za bolečine ne skriva v mišicah temveč v centralnem živčnem sistemu.


Potek bolezni

Fibromialgični sindrom lahko nastane v vsakem starostnem obdobju, največkrat pa po štiridesetem letu starosti. Potek bolezni je lahko blag, srednje močan ali zelo izrazit. Bolezen pogosto poteka oscilacijsko – ko obdobju izboljšanja sledi poslabšanje in obratno. Včasih pride celo do remisije, ko znaki obolenja začasno izginejo. Ta bolezen je lahko enako huda kot, denimo, revmatoidni artritis, le da ne povzroča telesnih deformacij. Bolnik je na izgled lahko videti relativno zdrav, čeprav ga nenehno pestijo bolečine. Delazmožnost bolnikov je okrnjena, saj je dokazano, da zmorejo le približno 60% ali manj obremenitev zdravih ljudi. V ZDA približno tretjina bolnikov menja delovno mesto, četrtina bolnikov pa se predčasno upokoji. Bolniki se morajo naučiti živeti s temi simptomi, čeprav je kakovost njihovega življenja marsikdaj močno okrnjena.


Zdravljenje

Terapevtska obravnava FM zahteva multidisciplinaren pristop. Pri zdravljenju bi morali sodelovati: revmatolog, ortoped, fiziater, nevrolog, po potrebi tudi psiholog ali psihiater. Vse oblike zdravljenja je treba združiti, kajti ena sama ne prinese rezultatov. Zdravljenje ne pomeni ozdravitve temveč le blažje simptome in znosnejše življenje. Ker pravi vzroki obolenja niso znani, ne poznamo vzročnega zdravljenja temveč zgolj simptomatsko.
Terapija obsega zdravljenje z zdravili in fizikalno terapijo.

Zdravila:

  • protibolečinska zdravila (omilijo bolečino, vendar jih zaradi neželenih stranskih učinkov ne smemo jemati prepogosto)
  • antidepresivna zdravila (povečajo količino serotonina v centralnem živčnem sistemu in zmanjšujejo občutek bolečine ter neugodje v mišicah, prav tako zmanjšujejo težave s spanjem in depresivno anksiozne motnje)

Fizikalna terapija:

  • mokra toplota: prhanje s toplo vodo in kopanje v kadi s toplo vodo ali v bazenu (sprošča spastično mišičje in običajno zmanjša bolečino). Izvajati jo je treba dvakrat na dan po dvajset minut, dosledno, vsak dan!
  • vaje za gibljivost in povečanje telesne moči: koristne so predvsem aerobne vaje (posvetovati se je priporočljivo z zdravnikom oz. fizioterapevtom). Vaje lahko razdelimo v tri skupine: raztezanje (razgibati vse mišične skupine: ramena, boke, medenico, roke, noge in hrbtenico ), kondicijske vaje (hoja, kolesarjenje, plavanje) in vaje za moč.

Hoja (!) velja za najboljšo vadbo za fibromialgične bolnike (najmanj 20 minut na dan), zelo ugodno pa delujejo tudi vaje v vodi.
Bolnik se mora izogibati stresom, urediti nespečnost in skrbeti za ustrezno prehrano, kot jo priporočajo dietni napotki za zdravo življenje.

Včasih koristi tudi dodatno alternativno zdravljenje (akupunktura, akupresura, kiropraktično zdravljenje, masaže, homeopatsko zdravljenje, sprostitvena terapija, avtogeni trening …). Pomembno pri teh oblikah zdravljenja je, da ne škodijo in da prinašajo določene pozitivne učinke.

Fibromialgija je bolezen, ki jo stroka še vedno podcenjuje. V zahodnem svetu tej bolezni pripisujejo precejšen pomen, saj obstajajo celo klinike za fibromialgijo oz. zdravljenje bolečine z multidisciplinarnim pristopom obravnave.
Ker za diagnosticiranje bolezni zaenkrat še ni na voljo specifičnih objektivnih pokazateljev (klinični izvidi, obstoječi laboratorijski testi, rentgenski izvidi, izvidi preiskav CT, MRI, scintigrafija skeleta ipd. so običajno v “mejah normale”), je marsikdaj težava že sama postavitev diagnoze. Tako bolniki neredko dobijo tudi napačno diagnozo – na primer depresivni sindrom.

Življenje s FM ni lahko. Bolniki se pritožujejo, da jih nihče ne razume, da so nenehno utrujeni in da imajo toliko bolečin. To jih lahko pripelje do nenehnega večletnega stresa, posledične depresije, anksioznosti in nezadostnega vključevanja v družbo, kar pa spet prispeva k poslabšanju bolezni. Tako se vrtimo v začaranem krogu.

Pomembno je, da se bolnik čim bolj pouči o naravi bolezni in pri zdravljenju sprejme dejavno vlogo ter začne razmišljati optimistično. Zelo koristno je povezovanje bolnikov v društva in skupine za samopomoč, kjer bolniki lahko izmenjujejo svoje izkušnje in imajo pomembno podporno moč.


NOVA DIAGNOSTIČNA MERILA ZA FIBROMIALGIJO:  diagnostični vprašalnik   TUKAJ

REVMATOLOŠKI PRIROČNIK ZA DRUŽINSKEGA ZDRAVNIKA, četrta, dopolnjena izdaja (oktober 2012):  TUKAJ  (pps)