Sindrom fibromialgije (FM) je obolenje, ki je simptomatsko (verjetno pa tudi vzročno) zelo podobno bolezni SKU (sindromu kronične utrujenosti), zato ju celo strokovnjaki včasih težko ločujejo. Lahko pa se pri bolniku pojavljata celo obe obolenji hkrati.

Fibromialgija je opredeljena kot kronični mišično-skeletni sindrom, za katerega je značilna prisotnost nepojasnjene, široko razprostranjene bolečine ali zbadanja (ki se pogosto začne pojavljati najprej na vratu ali ramenih, kasneje pa postane bolj generalizirana), nenehna utrujenost, splošna jutranja otrdelost, spanec, ki ne odpočije, in številne boleče točke v mišicah (ki so pri diagnosticiranju bolezni najbolj pomembne). Bolniki navadno občutijo, da "jih vse boli" in težko omejijo boleče mesto.

Najpogostejši znaki fibromialgije so:

• utrujenost in pomanjkanje energije (zlasti zjutraj in proti večeru)
• jutranja otrdelost
• boleče točke v mišicah (na hrbtu: mesto, kjer se stikata vrat in glava, zgornja linija ramen, proti prsni hrbtenici, v ledveno- križni hrbtenici, nad ritnico in tik pod ritnico; na sprednji strani telesa: vrat, tik nad notranjim robom ključnice, nekoliko bolj navzven, približno štiri prste nižje od prejšnje točke, dlančna stran podlahti in notranja stran kolena. Te točke niso pri vseh bolnikih povsem fiksne, kar povzroča dodatne težave pri postavljanju diagnoze.) Bolečina mora biti stalna in se mora pojavljati vsaj tri mesece.
  

• težave s spanjem (rahel spanec, pogosto prebujanje, nespečnost)
• glavoboli
• motnje spomina in koncentracije
• depresija in neopredeljen strah
• pogost občutek oteklosti v rokah in nogah
• vzdraženost trebušnih organov (bolečine v trebuhu, zaprtost ali driske)
• težave s sečili (večkratna potreba po uriniranju, pekoče uriniranje)
• suha usta, nos in oči
• ... dismenoreja, občutljivost na mraz, nemirne noge, netipični vzorci slabe občutljivosti v rokah ali nogah.

Beseda sindrom torej pomeni skupek znakov in simptomov, ki tvorijo karakteristike določenega odstopanja od normalnosti.

VZROKI BOLEZNI

Fibromialgija še ni povsem pojasnjeno stanje. Čeprav so bolezen opisovali že pred pribl. 150 leti (pod različnimi drugimi imeni), ji medicina posveča večjo pozornost šele zadnjih deset let. V preteklosti so jo vse prepogosto obravnavali kot duševno motnjo (da je obolenje samo v bolnikovi "glavi" in se zgolj "počuti" bolnega (?!)). Šele pred približno desetimi leti je Svetovna zdravstvena organizacija fibromialgijo uradno priznala kot sindrom in jo torej uvrstila med "prava" obolenja. Raziskovalci so dokazali, da FM ni duševno obolenje, čeprav je pri bolnikih pogosto opaziti simptome, kot sta depresija in anksioznost.

Vzroki obolenja še niso povsem jasni, obstaja kar nekaj teorij, ki pripisujejo vzroke različnim dejavnikom : hormonskim dejavnikom (obolenje se zelo pogosto pojavlja pri ženskah po menopavzi ), infekcijskim agensom, čustvenim ali telesnim stresom, pomanjkljivi telesni aktivnosti, kemičnim spremembam v delovanju možganov (zmanjšana raven serotonina )... Čeprav bolečine nastajajo predvsem v mišicah, pa ne izvirajo iz sklepnega ali mišičnega vnetja. Večina najnovejših raziskav je pokazala, da se vzrok za bolečine ne skriva v mišicah temveč v centralnem živčnem sistemu.

POTEK BOLEZNI

Fibromialgični sindrom lahko nastane v vsakem starostnem obdobju, največkrat pa po štiridesetem letu starosti. Potek bolezni je lahko blag, srednje močan ali zelo izrazit. Bolezen poteka oscilacijsko - obdobju izboljšanja sledi poslabšanje. Lahko pride tudi do remisije, ko znaki obolenja izginejo. Ta bolezen je lahko enako huda kot, denimo, revmatoidni artritis, le da ne povzroča deformacij. (Bolnik je lahko videti relativno zdrav, čeprav ga nenehno pestijo bolečine.) Približno 30 odstotkov fibromialgičnih bolnikov lahko še naprej opravlja svoje delo. Bolniki se morajo naučiti živeti s temi simptomi, čeprav je kakovost njihovega življenja marsikdaj močno okrnjena.

ZDRAVLJENJE

FM zahteva multidisciplinaren pristop. Pri zdravljenju bi morali sodelovati : revmatolog, ortoped, fiziater, nevrolog, psiholog oz. psihiater. Vse oblike zdravljenja je treba združiti, kajti ena sama ne prinese rezultatov. (Zdravljenje pa ne pomeni ozdravitve temveč le blažje simptome in znosno življenje.) Ker pravi vzroki obolenja niso znani, ne poznamo vzročnega zdravljenja temveč zgolj simptomatsko.
Terapija obsega zdravljenje z zdravili in fizikalno terapijo.

Zdravila:

• protibolečinska nesteroidna zdravila ( omilijo bolečino, vendar jih zaradi neželenih stranskih učinkov ne smemo jemati prepogosto )
• antidepresivna zdravila ( povečajo količino serotonina v centralnem živčnem sistemu in zmanjšujejo neugodje v mišicah, prav tako pa tudi zmanjšujejo težave s spanjem in depresivno anksiozne motnje)

Fizikalna terapija:

• mokra toplota : prhanje s toplo vodo in kopanje v kadi s toplo vodo ali v bazenu ( sprošča spastično mišičje in običajno zmanjša bolečino ). Izvajati jo je treba dvakrat na dan po dvajset minut, dosledno, vsak dan!
• vaje za gibljivost in povečanje telesne moči :koristne so predvsem aerobne vaje ( posvetovati se je treba z zdravnikom oz. fizioterapevtom ). Vaje lahko razdelimo v tri skupine : raztezanje ( razgibati vse mišične skupine : ramena, boke, medenico, roke, noge in hrbtenico ), kondicijske vaje ( hoja, kolesarjenje, plavanje ) in vaje za moč ( izvajamo jih ob pomoči različnih naprav, vzmeti in uteži ).

Hoja velja za najboljšo vadbo za fibromialgične bolnike ( najmanj 20 minut na dan ), zelo ugodno pa delujejo tudi vaje v vodi .
Bolnik se mora izogibati stresov, urediti nespečnost in skrbeti za ustrezno prehrano (kot jo priporočajo vsi dietni napotki za zdravo življenje ).

Včasih koristi tudi dodatno alternativno zdravljenje ( akupunktura, akupresura, kiropraktično zdravljenje, masaže, homeopatsko zdravljenje, sprostitvena terapija, avtogeni trening...). Pomembno pri teh oblikah zdravljenja je, da ne škodijo in da prinašajo določene pozitivne učinke.

Fibromialgija je bolezen, ki jo stroka še vedno podcenjuje. V zahodnem svetu tej bolezni pripisujejo precejšen pomen, saj obstajajo celo klinike za FM oz. bolečino z multidisciplinarnim pristopom.
Pri nas je zdravljenje FM šele na začetku (z njim se tu in tam posamično ukvarjajo revmatologi, ortopedi, fiziatri, psihiatri.). Ker bolezen nima specifičnih objektivnih pokazateljev ( klinični izvidi, laboratorijski testi, rentgenski izvidi, izvidi preiskav CT, MRI, scintigrafija skeleta ipd. so običajno v mejah normale ), je marsikdaj težava že sama postavitev diagnoze. Tako bolniki dobijo tudi napačno diagnozo - depresivni sindrom.

Življenje s FM ni lahko. Bolniki se pritožujejo, da jih nihče ne razume, da so nenehno utrujeni in da imajo toliko bolečin. To jih lahko pripelje do nenehnega večletnega stresa, posledične depresije, anksioznosti in nezadostnega vključevanja v družbo, kar pa spet prispeva k poslabšanju bolezni. Tako se vrtimo v začaranem krogu.
Zelo koristno je povezovanje bolnikov v društvih in skupinah za samopomoč, kjer bolniki lahko izmenjujejo svoje izkušnje in imajo pomembno podporno moč. Takšno združevanje bolnikov s FM je v zahodnem svetu že utečena praksa.

( Vir: povzeto po člankih avtorja prof.dr.Janka Popoviča,dr.med, specialista ortopeda, v reviji Viva 01, 02 ,
spletne strani )